Toplotno ugodje je v splošnem opredeljeno kot stanje duha, ki izraža zadovoljstvo s temperaturo okolja (SIST EN ISO 7730:2006, 2006). Če želimo izboljševati učinkovitost porabe energije v stavbah, moramo pristopiti celovito. Pri obravnavi porabe energije v stavbah je torej nujno, da hkrati obravnavamo tudi toplotno oz. temperaturno ugodje, kar zahteva tudi  Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb (Uradni list RS, št. 42/02, 105/02 in 110/02 – ZGO-1).

Leta 2012 je bila z namenom doseganja zadanih ciljev sprejeta Direktiva o energetski učinkovitosti (Evropski parlament in svet, 2012), ki je postala osrednje orodje za energetsko politiko v Uniji. Direktiva 2012/27/EU navaja, da je bila v sklepih Evropskega sveta z dne 8. in 9. marca 2007 poudarjena potreba po povečanju energetske učinkovitosti v Uniji, da bi do leta 2020 dosegli cilj 20-odstotnega prihranka porabe primarne energije v Uniji v primerjavi s projekcijami. Direktiva v prvem členu opredeljuje »sistem upravljanja z energijo« kot sklop medsebojno povezanih ali medsebojno delujočih elementov načrta, ki določa cilj energetske učinkovitosti in strategijo za doseganje tega cilja, in »inteligentni merilni sistem« kot elektronski sistem, ki lahko meri porabo energije, ob čemer doda več informacij kot običajni števec ter lahko pošilja in prejema podatke z uporabo elektronske komunikacije. V 9. členu daje poudarek vgradnji pametnih števcev, ki ne le merijo porabo energije, temveč natančno prikazujejo tudi čas porabe energije. Nadalje v 10. členu opredeli, da dodatne informacije o porabi vključujejo kumulativne podatke za obdobje najmanj treh predhodnih let ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi. Podatki ustrezajo obdobjem, za katera so na voljo informacije o vmesnih obračunih. Direktiva hkrati poudarja podrobne podatke o času porabe za vsak dan, teden, mesec in leto. Taki podatki so dani na voljo končnemu odjemalcu preko spleta ali vmesnika števca za obdobje najmanj zadnjih 24-ih mesecev ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi. Nadalje v prilogi (Priloga VII) tudi podaja minimalne zahteve za obračunavanje in informacije o obračunu na podlagi dejanske porabe, kjer navaja, da so minimalne informacije, ki morajo biti navedene na računu primerjave med sedanjo porabo energije končnega odjemalca in porabo energije v istem obdobju prejšnjega leta, po možnosti v grafični obliki (Evropski parlament in svet, 2012).

Slovenski krovni energetski zakon (EZ-1) govori o sistemu upravljanja z energijo v 324. členu, kjer določa, da vlada z uredbo določi zavezance in minimalne vsebine sistema upravljanja z energijo, ki vključujejo cilje s področja energetske učinkovitosti in OVE, ukrepe za doseganje ciljev, odgovorne osebe in način preverjanja doseganja ciljev (EZ-1, 2014). Osnutek Uredbe o upravljanju z energijo v javnem sektorju je bil v javni razpravi v mesecu februarju 2015. Uredba je v smislu upoštevanja Direktive 2012/27/EU veliko razočaranje, saj uvaja kot ključni sistem upravljanja energije postavljanje letnih ciljev, ki naj bi se spremljali z energetskim knjigovodstvom. V sodobnem času, ko so na voljo digitalne tehnologije za avtomatski zajem podatkov v realnem času (v katerem bi lahko tudi odreagiral na anomalije), namreč Uredba predvideva energetsko knjigovodstvo, kjer pridobi uporabnik informacijo o porabi energije z več kot mesečnim zamikom in tako seveda ne more sproti vplivati na porabo.

O usposobljenosti za energetsko upravljanje govori tudi Uredba o zelenem javnem naročanju (Uradni list RS, št. 102/11, 18/12, 24/12, 64/12, 2/13 in 89/14), in sicer v prilogi 7, kjer v enem od poglavij vsebuje zahtevo, da mora naročnik v pogodbena določila gradbene pogodbe o izvedbi naročila vključiti zahtevo: »1. Ponudnik mora izdelati program in način usposabljanja upravljavca stavbe ter ga dostaviti naročniku. Po končanih gradbenih ali obnovitvenih delih ponudnik usposobi upravljavca stavbe za energijsko učinkovito uporabo stavbe, s čimer se najkasneje v dveh letih od začetka uporabe stavbe zagotovi doseganje načrtovane porabe energije in vode.«

Ključno zakonodajno izhodišče za upravljanje z energijo pa je Uredba o upravljanju z energijo v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 52/16). Ta zahteva: »Sistem upravljanja z energijo se vzpostavi v stavbah in posameznih delih stavb, ki so v lasti Republike Slovenije ali samoupravne lokalne skupnosti in v uporabi državnih organov, samoupravnih lokalnih skupnosti, javnih zavodov, javnih gospodarskih zavodov, javnih skladov, javnih agencij in ustanov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost, in katerih uporabna površina obsega več kot 250 m2. Sistem upravljanja z energijo se vzpostavi tudi v stavbah iz prejšnjega odstavka, v katerih je vsota uporabne površine več posameznih delov stavb v posamezni stavbi večja od 250 m2.«

Navedena uredba nadalje opredeljuje: Sistem upravljanja z energijo vključuje: »

  • izvajanje energetskega knjigovodstva;
  • določitev in izvajanje ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije;
  • poročanje odgovorni osebi zavezanca o rabi energije, s tem povezanih stroških in izvajanju ukrepov iz prejšnje alineje.«