Večina evropskih držav se spopada s težavami pri obnovi stavbnega fonda. Javni sektor pogosto nima zadostnih sredstev za obnovo šol, poslovnih stavb ali bolnišnic (Gradbeni inštitut ZRMK, 2014). Oblikovanje novih poslovnih modelov je pobuda, ki verjame v oblikovanje novega gospodarstva, javnih in civilnih organizacij za doseganje trajnostne rasti (Savić, 2014).

V nadaljevanju na kratko opisujemo nekaj možnih pristopov oz. poslovnih modelov energetskega upravljanja javnih stavb za pristop k celoviti ali delni prenovi stavb, kamor sodijo tudi ukrepi energetskega upravljanja stavb:

  1. Interno upravljanje, uporabnik upravlja z energijo z lastnimi kadri: To je trenutno najbolj poznan pristop. Javni naročnik za energetsko upravljanje zaposli lasten kadar. Praviloma so to hišniki in vzdrževalci, ki skrbijo za delovanje naprav, vključno z energetskimi napravami. V kolikor ima lastnik več stavb, lahko za vsako stavbo skrbi ločena oseba, ali pa več oseb upravlja več stavb. Prednost posamičnega upravljanja je v jasni opredelitvi odgovornosti, prednost mrežnega upravljanja pa je možnost specializacije posameznih oseb glede na različna področja, kot so ogrevanje, prezračevanje, hlajenje.
  2. Interno upravljanje s sodelovanjem z zunanjimi izvajalci: Praviloma pri večjih in kompleksnejših stavbah ne zmorejo poznavanja naprednih naprav, zato sklenejo servisne ali vzdrževalne pogodbe za posamezne naprave z zunanjimi izvajalci. Zunanji izvajalci npr. vzdržujejo kotle, zamenjujejo filtre na prezračevalnih napravah ali pa pomagajo pri nastavitvah krivulj ogrevanja. Prednost tega pristopa je v enostavnosti nadgradnje internega upravljanja, kjer se zunanji izvajalci angažirajo po potrebi ali pa na osnovi letnih pogodb. Slabost tega pristopa je v neusklajenosti različnih izvajalcev, kjer vsak opravi samo svoje delo, delovanje pa običajno med seboj ni usklajeno. Prav tako ima interno upravljanje (z zunanjimi izvajalci ali brez njih) pogosto slabost nezadostne motivacije zagotavljanja prihrankov.
  3. Commissioning stavb (angl. kratica je tudi Cx) je kvalitativno naravnan postopek, ki zagotavlja, da so instalacijski sistemi zasnovani, načrtovani, napeljani, funkcijsko preizkušeni in sposobni za obratovanje in vzdrževanje skladno z zahtevami projektne naloge in tehnično pravilno. Ob uporabi tega integriranega procesa predstavlja njegov rezultat popolnoma uporabno in v vseh pogledih usklajeno stavbo, vključno s celovito tehnično dokumentacijo vseh njenih sistemov in sklopov ter s podučenim osebjem za obratovanje in vzdrževanje. Praviloma commissioning pomeni sodelovanje specializiranih strokovnjakov pri konceptualni zasnovi, projektiranju, gradnji in prevzemu, možna pa je vršitev postopka »commissioning« brez vključenih aktivnosti v fazah predprojektiranja in samega projektiranja (Lenassi, 2008). Iz osnovnega commissioning-a, ki se kot celoten proces izvaja pri novogradnjah, so razvite tudi ostale različice, kot so: recommissioning (RCx), ki pomeni (ponovni) proces izboljšave delovanja obstoječih stavb; commissioning obstoječih stavb (angl. Existing Buildings Cx – EBCx); diagnosticiranje in odkrivanje napak (angl. Fault detection diagnostic – FDD), kjer je poudarek na odkrivanju napak; commissioning na osnovi monitoringa (angl. Monitoring Based Cx – MBCx), ki vključuje energetski informacijski sistem in je njegova značilnost, da poteka neprenehoma (angl. ongoing commissioning, continuous commissioning), pri čemer je monitoring osnova za spremljanje (Hardesty, 2013, Lenassi, 2015, CanmetENERGY, 2008). Lastnost vseh navedenih postopkov commissioning-a je vključevanje skupine specializiranih zunanjih strokovnjakov in orodij za energetski monitoring in avtomatizacijo delovanja naprav. Prednost tovrstnega pristopa je v strokovnosti, slabost pa je pogosto nezaupanje naročnika, da bodo prihranki upravičili ceno storitve, saj se stroški povrnejo šele v nekaj letih, storitev pa se običajno plača takoj.
  4. Pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije se je v zadnjih letih razvilo in posodobilo. Postalo je pomemben instrument, ki omogoča prenovo stavb v projektih javno-zasebnega partnerstva. Zasebna podjetja za energetske storitve (Energy Service Company – ESCo) izvajajo ukrepe učinkovite rabe energije v pogodbenem obdobju njihov finančni vložek v operacijo pa se poplača z doseženimi zajamčenimi prihranki. Praviloma postanejo po koncu pogodbenega obdobja prihranki in nova infrastruktura last naročnika. Energetsko pogodbeništvo je tako zmagovalna formula za oba partnerja, javnega in zasebnega (Gradbeni inštitut ZRMK, 2014). Osnovna modela pogodbenega znižanja stroškov energije sta pogodbeno zagotavljanje oskrbe z energijo (Energy Supply Contracting, Energy Delivery Contracting – EDC) in pogodbeno zagotavljanje prihranka energije (Energy Performance Contracting –EPC). Pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije je instrument, kjer zasebna podjetja za energetske storitve izvajajo ukrepe učinkovite rabe energije v pogodbenem obdobju, njihov finančni vložek pa se poplača z doseženimi prihranki (Gradbeni inštitut ZRMK, 2014). Najpogosteje uporabljen poslovni model EPC se uporablja za investicije v ukrepe za povečevanje energetske učinkovitosti (ukrepi za varčevanje z energijo, Energy Conservation Measures – ECM) in se pokrije, delno ali v celoti, iz naslova zagotovljenih prihrankov energije v času pogodbenega obdobja, tipično od 5 do 15 let. V skladu z definicijo Evropske pobude na področju energetskih storitev (European Energy Services Initiative – EESI 2010), se omenjeni model imenuje »EPC basic« osnovni (klasični) EPC (EESI 2012: 19). V okviru EESI sta definirana še dva temeljna poslovna modela. Prvi je EPC light (lahki EPC): izboljšave energetske učinkovitosti so po večini dosežene s strani organizacijskih ukrepov, energetskega menedžmenta; izboljševanje delovanja in ostalih »mehkih« ukrepov brez oz. z zelo majhno investicijo v tehnične sestavne dele in sisteme. Drugi je EPC plus: storitev EPC je razširjena na celovito obnovo stavbe, ki poleg ukrepov na toplotnem ovoju zgradbe (izolacija fasade, zamenjava oken itd.) ter zamenjave oz. adaptacije energetskih sistemov in naprav vključuje tudi posege v same gradbene konstrukcije stavbe, ki ne predstavljajo prihrankov energije, vendar so za nadaljnjo uporabo stavbe nujni (KEA, 2015).

Analiza poslovnih modelov EPC mora biti osnovana z ozirom na tehnične pogoje, pogodbene pogoje in strukturo, metode preverjanja dejansko doseženih učinkov zmanjšane rabe energije, nadomestilo za izvajanje storitve ESCO (vključno z modeli za izračun), trajanje pogodbenega obdobja, določbe za načrtovan izstop ESCO, merjenje (monitoring) in preverjanje prihrankov. Ključno je tudi preverjanje prihrankov (KEA, 2015).

shema-organizacijskih-modelov

Shema prikazuje različne pristope oz. poslovne modele za energetsko upravljanje stavb. Modri krogi predstavljajo interno organiziranost upravljanja, medtem ko zeleni krogi predstavljajo pogodbe javnega partnerja z zunanjimi izvajalci. Za interno upravljanje (A) je značilno, da aktivnosti upravljanja opravijo zaposleni pri uporabniku stavbe. Pogosto zaposleni ne premorejo vseh potrebnih veščin, zato sklepajo pogodbe z zunanjimi strokovnjaki (B), kot so vzdrževalci in serviserji naprav. Kadar gre za celovito zunanjo storitev (C), zunanji nosilec s svojimi zaposlenimi ali pa utečeno skupino stalnih kooperantov izvaja ukrepe pregleda in izboljšuje učinkovitost. Uporabnik stavbe v tem primeru lahko ohrani zaposlene na tem področju in tudi sodelovanje z zunanjimi izvajalci, kadar je commissioning praviloma enkratna storitev. Pri pogodbenem zagotavljanju prihrankov in pogodbeni dobavi energije (D) uporabnik vse storitve dobave in upravljanja z energijo prenese na zunanjega pogodbenega partnerja.

Z razpisi za nepovratna sredstva pa se kažejo nove možnosti in pristopi za zagotavljanje energetske učinkovitosti in povečanje OVE. Primer je program javnih del na tem področju. Program javnih del se kaže kot ena od novih možnosti, kjer neprofitne organizacije (društva, javni zavodi, podjetja, občine) pridobijo nepovratna sredstva za programe javnih del (plače zaposlenih) s področja ohranjanja narave in varstva okolja ter izvajajo opravila, ki spodbujajo odgovorno ravnanje z okoljem. V programu se lahko dela izvajajo kot pomoč pri izvajanju ukrepov za energetsko sanacijo stavb in pri uvajanju OVE v javnem sektorju (ZRSZ, 2016b). Delež sofinanciranja javnih del v Sloveniji je v letu 2016 odvisen od povprečne stopnje brezposelnosti, pri čemer je možno dobiti sofinancirano do 85 % plač (ZRSZ, 2016a). Nove možnosti na tem področju dajejo tudi nepovratne spodbude za socialna podjetja na področju trajnostnega delovanja.

Energetsko upravljanje stavb in uvajanje energetskega monitoringa sta lahko implementirana v različnih organizacijskih oblikah. Pri vseh poslovnih modelih zagotavljanja energetske učinkovitosti je ključna postavitev ciljev in vpeljevanje mehanizmov za spremljanje doseganja rezultatov, kar zagotavlja energetski digitalni obratovalni monitoring stavb. Zelo pomemben vidik pa je, da si naročnik (bodisi javni partner ali zasebnik) takšen sistem želi in sodeluje pri njegovem načrtovanju in izvedbi (Praper, 2014).